Prikaži iskanje
Skrij iskanje

Na zemljevidu trenutno ni prispevkov.

Predstavljamo vam posnetke učnih tabel v Občini zreče.

Obnovljen vodnjak

Vodnjak je bil verjetno narejen vzporedno z gradnjo železniške postaje v začetku 19. stoletja, ko po dosedanjih podatkih še ni bilo vodovoda. Na vodnjaku je bila nameščena litoželezna črpalka. Mehanizem za črpanje je bil zelene barve, pričvrščen je bil na betonsko podlago in omogočal tudi otrokom, da so lahko in hitro načrpali vodo.

Vodo iz vodnjaka so uporabljali potniki, ki so se vozili z ozkotirno železnico Poljčane – Zreče, delavci, ki so natovarjali les in drugo blago na tovornem delu postaje in stanovalci postajnega poslopja. Z vodo iz tega vodnjaka so zalivali tudi zelenjavni vrt ob postaji. Vodnjaki so se napajali s podtalnico, povezano verjetno z gladino reke Dravinje. Globok je okrog 7 m, danes vodna gladina sega do 5 m, verjetno pa je bila pred regulacijo Dravinje podtalnica višje.

Omenjeni vodnjak je namreč imel zadosti vode tudi ko jo je že v drugih zreških vodnjakih zmanjkalo. V takih primerih so ljudje ravno na tem vodnjaku naskrivaj točili vodo za domov.

V sklopu izvedbe projekta Obnova železniške postaje v Zrečah je nastala pobuda k oživitvi vodnjaka, ki leži v njeni neposredni bližini. V začetku meseca novembra 2010 so bila končana zaključna dela obnove vodnjaka. Oživitev vodnjaka je pomembna za ohranjanje razpoložljivih vodnih virov za življenje.

Bucijev mlin

V južnem delu naselja Dobrava ob potoku Mlinščica je Bucijev mlin iz leta 1914. Dravinja in njeni pohorski pritoki imajo relativno stalen vodostaj. To ugodno lastnost so ljudje izkoristili že v preteklosti. Ob vodotoke so postavili mline, žage, kovačnice in vodna kolesa. Bucijev mlin je zgrajen kot kot nadstropno zidana stavba. Je valjčni tip mlina v treh etažah na turbino. Stroji, ki so jih naredili na Dunaju imajo letnico 1892. Del strojev so naredili v mariborskih tovarnah na začetku 1. svetovne vojne.

Mlini so mleli žita, ki so jih pridelali doma, le koruzo so večinoma kupovali. Najpogosteje so mleli rž, pšenico, ajdo, oves, ječmen in koruzo. Kruh so običajno pekli iz ržene moke, redkeje iz soršce (mešanica ržene in pšenične moke). V mlinu je mlel gospodar, ki je bil lastnik mlina, ponekod pa tudi tisti, ki je prinesel žito v mlin.

V sosedov mlin so nosili mleti vsi kmetje, ki niso imeli vode ob zemlji. Ceno mletja so odplačali z delom. Drugega dobička lastniki mlina niso imeli, praviloma so mleli preko celega leta. V mlin so nosili žito v mehovih iz ovčje kože, ki so imeli povprečno 25 kg ali celo več prostornine, odvisno od velikosti ovce. V istem mehu so potem nosili tudi moko.

Reka Dravinja

Reka Dravinja je največji pritok reke Drave v Sloveniji. Izvira južno od Rogle na Pohorju na nadmorski višini okoli 1200 metrov. Ima več izvirov, vsi pa so pod Roglo, na nadmorski višini okoli 1150 m. Do kraja Loče teče v jugovzhodni smeri, tu pa se obrne in proti severovzhodu. V Dravo se izliva 8 km od Ptuja pri kraju Videm pri Ptuju, na nadmorski višini 210 m. Tako je relativna višinska razlika med izvirom in izlivom 940 m. Celotna dolžina reke je 73 km, vsi njeni pritoki skupaj pa merijo 1361 km. Velikost porečja, od koder se stekajo površinske vode je 817,4 km2. Velik strmec v zgornjem hribovitem delu se na prehodu na terciarni svet Dravinjskih goric hitro zmanjša. Pri Zrečah ima Dravinja samo še 17‰ strmca. Zaradi zmanjšanega strmca v gričevnatem delu začnejo vodni tokovi meandrirati.

V zgornjem toku je Dravinja hudourniška, kar je vidno zlasti ob močnejših nevihtah in teče po globoko vrezanih grapah. Poleg ostalih pohorskih potokov je zelo vodnata in pogosto poplavlja ter ruši mostove in prometne poti ob strugi. Ima tudi velik hidroenergetski potencial. Visoko vodo ima v pomladnih mesecih, zaradi taljenja snega in v jeseni, zaradi sekundarnega padavinskega maksimuma. Na jugovzhodnem delu Pohorja izvirajo tudi nekateri pritoki Dravinje, npr. Čadramščica, Ložnica, Oplotnica, Bistrica, Devina in Polskava

Zreško jezero v dolini potoka Koprivnice

Zreško jezero so zgradili leta 2000 v dolini potoka Koprivnice z namenom, da povečajo turistično ponudbo kraja. Spodnji del jezera je večji meri v razdalji 700 m ter ima 13.500 m2 površine, zgornji del pa je zaraščen in namenjen drstenju, je manjši in meri 300 m v dolžini in ima površino 2.500 m2. Skupna količina je 65.000 kubikov vode. Največja globina jezera je pri mostičku med obema deloma jezera in doseže 8 metrov. Glavni pritok jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva južneje pri Prelogah v Dravinjo.

Na dnu jezera pa so narejene vrtine iz spodnjih studencev, zato vode kot naravnega pritoka skoraj ni. Jezersko dno in stene so zatesnili z naravnim materialom – ilovico. Stene niso obložene s kamenjem, ker bi se posledično preveč razrasle alge. Samo drče so obložene s kamenjem, ker po njih teče trda voda in se ob tem razprši. S tem, ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega v spodnje jezero mulj ostaja v prvem, odteka le s kisikom obogatena voda. Temperatura vode pozimi pade do 4 stopinje celzija, poleti pa se segreje do 23 stopinj celzija. V vodi je vsebnost kisika največja pozimi, in sicer 12─14 miligramov na liter vode, če ni ledu; poleti pri približno 23 stopinjah celzija pa pade pod 3 miligrame na liter vode. Izparevanje vode je v poletnih mesecih (junij, julij, avgust) zelo veliko, zaradi odprtega prostora. Izparevanje vode so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem trstike in rogoze.

Potok Koprivnica je eden izmed desnih pritokov reke Dravinje. Na severu teče preko starejših pliocenskih plasti, na jugu pa se zareže v 20 metrov visoko teraso reke Dravinje. V preteklosti je bil potok Koprivnica precej vodnat, saj so ob njem zgradili mline. V bližini Zreškega jezera je bil Kovšetov (Kropejev) mlin. Prav tako so potok uporabljali kot ribogojni potok, vendar zaradi vedno bolj sušnih poletih, je Koprivnica pogosto presahnila, zato je zreški ribiči niso več uporabljali za gojenje mladic.

Termalna voda v Zrečah

Terme Zreče se ponašajo z akratotermalno vodo, ki vsebuje kalcij, magnezij in hidrogenkarbonat. Voda je naravno ogreta na 34,5 °C in jo uvrščamo med vroče termalne vode v Sloveniji. Sestavine termalne vode so: 54 mg Ca/l, 37 mg Mg/l, 3,7 mg Na/l in 366 mg HCO3/l. Termalna voda blagodejno vpliva na okrevanje po poškodbah gibal, bolezni srca, ožilja, sečil in živčnega sistema.

O termalnih vodah govorimo takrat, ko je njihova povprečna temperatura višja od srednje letne temperature zraka lokalnega območja. Pohorje je geoloških merilih razmeroma mlado, v terciarju nagubano in dvignjeno hribovje. Ob prelomih so se oblikovale rečne doline, kotline in podolja. Na mejah prelomnic pa sta nastala dva manjša toplotna vrelca, eden pri kraju Zbelovo v sosednji občini Slovenske Konjice, drugi pa v Lipi v bližini Zreč.

Kot termalne izvire praviloma označujemo izvire oziroma vrtine, ki imajo temperaturo nad 20 °C, razvrščamo pa jih v tri temperaturne skupine:
- mlačne – temperatura od 20 do 25 °C;
- tople – temperatura od 25 do 32 °C;
- vroče – temperatura ned 32 °C.

Tektonski prelomi pa so ključnega pomena za razvoj zdraviliškega turizma v občini Zreče.

Petelinjekov mlin

Prva lokacija mlina je bila nekoč na desnem bregu Dravinje. Zaradi pogostega poplavljanja tega območja, so Dravinjo regulirali in mlin je izgubil svoje mesto. Kasneje, leta 1924, so postavili nov mlin na levem bregu, kjer stoji še danes. Iz tistih časov je dobro ohranjeno mlinsko kolo, ki je restavrirano in postavljeno na ogled obiskovalcem.

V preteklosti je bil mlin v celoti zgrajen iz materiala, ki so ga lastniki imeli pri roki, torej večinoma iz lesa. Šele kasneje, z obnovo, je mlin dobil betonske temelje. V preteklosti je imel mlin velik pomen za lokalno prebivalstvo. Žito so pripeljali v mletje vsi, ki niso imeli svojih mlinov. Tukaj so mleli pšenico, ječmen, ajdo in tudi ješprenj. Danes se v njem melje le še občasno, zlasti zaradi ohranjanja tradicije in dediščine naših predhodnikov.

Po predhodnem dogovoru z lastniki, si je možno ogledati prikaz mletja žit. Lepo je prikazano pretvarjanje vodne energije v energijo za pogon mlinskega kamna. Mlin je bil skoraj v celoti obnovljen v letu 2009 in 2010. Ob mlinu si lahko ogledamo zanimivo Petelinjekovo domačijo.

Ošlakova kovačija

Ob cesti, ki pelje iz Zreč mimo Loške Gore proti Skomarju in Resniku, v slikoviti soteski reke Dravinje in potoka Ločnice, le tri kilometre od Zreč, je ohranjena Ošlakova kovačija. V 18. stoletju je bila tod kovačija, žaga in mizarstvo predvsem za potrebe ljudi, ki so živeli na območju Pohorja in bližnje okolice. Ošlakova kovačija je kovaški tehnični muzej Zreškega Pohorja. Ohranja spomin na tradicijo starega kovaštva in nastanek sodobne kovaške industrije v Zrečah.

V Ošlakovi kovačiji je kovaška delavnica in skladovnica za material in izdelke. Kovaški mehanizem poganja dvoje vodnih koles. Ognjišče s tlačenko za zrak oziroma mehom, ki je bilo nekoč na vodni pogon, kasneje pa na električni, še vedno deluje in izkušen kovač lahko v njem segreje oziroma razžari kos železa ter na tnalu in s pomočjo kovaškega kladiva naredi recimo sekiro ali motiko.

V kovačnici so že leta 1920 imeli lastno električno energijo istosmernega toka in razsvetljavo. Prvi industrijski tok so dobili leta 1957. Največja znamenitost kovačije pa je kladivo, tako imenovano hamer oziroma repač, ki ga poganja veliko mlinsko kolo. Star je okoli 600 let in je najstarejši v Sloveniji.

Občina Zreče

Več informacij o učnih poteh in dogajanju v občini najdete na spletnih straneh www.zrece.eu in www.zrece.info.

Objavil Urednik,
Kategorije: Dokumenti, Fotoreportaže, Občina Zreče, Učna in promocijska gradiva, Učne poti | Comments Off

Območje Boča je že stoletja prepredeno s potmi in stezicami, ki jih, grizoč kolena, ubirajo številni ljubitelji gora in narave. Nekaj izmed njih je bilo v preteklih desetletjih opremljenih z informativnimi tablami, na katerih je predstavljena naravna in kulturna dediščina območja. Ena izmed zanimivih poti je Gozdna učna pot Boč, ki nas vodi iz Zgornjih Poljčan pa vse do razglednega vrha Boča in malce nižje, do Jame Belunjače, kjer je, kot pravijo, skrit zaklad strašne poljčanske razbojnice Špelce, ki je v davnini plenila bogaboječe romarje na njihovi poti do cerkva na Sladki gori, Ljubični ali Kostrivnici.

Kompleksno območje Bočkega pogorja, ki se navezuje na Donačko goro ter hribovite zahodne Haloze, odlikuje izjemna in ohranjena narava.

Bočko pogorje je posebej poznano po ohranjenih in strnjenih gozdovih, ki poraščajo njegova strma pobočja. Gozdove na območju odlikujejo avtohtone drevesne vrste, med katerimi je najpogosteje zastopana bukev ali drugače, bolje povedano, mati slovenskih gozdov.

Poleg bukve na Boču na njenih severnih in vzhodnih legah občudujemo še veliki jesen, gorski javor, divjo češnjo, pravi oreh in beli gaber. Na toplejših legah daje Boč pravi kraški videz. Tukaj srečamo ruj, puhasti hrast, brek, mokovec, mali jesen in črni gaber. Zdi se, kot da nismo na isti gori …

Seveda na Boču domujejo tudi divji prašiči, srnjad ter mufloni, ki pa tod niso avtohtoni. Boč tako v vseh letnih časih gosti pester rastlinski in živalski svet, tudi človeka, ki pa je tod zgolj obiskovalec in seveda, občudovalec.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Gozdna učna pot Boč, Panoreportaže, Poljčane | Comments Off

Dolino potoka Bele, ki se vije ob regionalni cesti med Zgornjimi Poljčanami in Lovnikom, bi lahko imenovali tudi dolina kamnolomov. Bela sedimentna kamnina – dolomit je dober tehnični in gradbeni material. Kamnina, ki je poznana pod domačim imenom “poljčanar”, se uporablja pri gradnji in posipavanju cest ter za številne druge namene v bližnji in daljnji okolici Poljčan.

Največji kamnolom v dolini Bele izkorišča in upravlja podjetje Granit. Nekaj manjših kamnolomov je danes že opuščenih in nekateri med njimi so sčasoma postali dragocena življenjska okolja za rastlinski in živalski svet. Svojevrstno pestrost človekovega delovanja pa dolini žal prinašajo tudi poskusi nelegalnega izkoriščanja kamnine.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Panoreportaže, Poljčane, Učna pot Kamnolomi v dolini Bele | Comments Off

Podzemlje Haloz skriva številne zaklade. Njihov nastanek je vezan na okoli 280 milijonov let staro svetlo sivo sedimentno kamnino – apnenec.

V krpi masivnega apnenca jugovzhodno od Poljčan oz. jugozahodno od Makol, so in še nastajajo številne kraške oblike in pojavi. V tem t. i. osamelem krasu lahko opazujemo vse značilne kraške geomorfološke oblike – lijakaste vrtače, ponore, brezna in tudi največjo “štajersko” jamo – Belojačo.

Na kontaktu masivnega apnenca z mnogo mlajšimi, le okoli 20 milijonov let starimi kamninami pa je v geološki preteklosti nastalo “črno zlato”. Premog je v prvi polovici 20. stoletja dajal kruh številnim družinam na tem območju. Rudnik premoga Makole s sektorjema Šega in Hrastovec – Kleče je leta 1963 prenehal delovati. Ostala pa je etnološka, zgodovinska in tehnična zapuščina, v opuščenih rudniških rovih pa nastaja “nova” dediščina – številne mikro kraške oblike (kapniki, ponvice, zavese).

Apnenec je tako “krivec” za nastanek kraških oblik t. i. osamelega krasa (kraški izvir v Studenicah, vrtače in brezna na območju Leneša, jama Belojača) in mikro kraških oblik v opuščenih rudniških rovih.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Panoreportaže, Poljčane, Učna pot Podzemni zakladi Haloz | Comments Off

Ekosistemska učna pot Ličenca poteka po dolini istoimenskega potoka, v loku med ribnikoma Štepihovec in Štatenberšek, v bližini manjšega kraja Sveti Jernej pri Ločah. Pot poteka po območju Natura 2000 in združuje ohranjena ekstenzivna mokrotna območja, ki se razprostrirajo na 2700 hektarjih sredi Dravinjskih goric.

Poleg doline potoka Ličence, ki leži severovzhodno od Poljčan, območje označuje večje število manjših potokov, ki dajejo značaj vlažnim in ohranjenim travnikom med naselji Ličenca, Žabjek in Cigonca. V enovit kompleks območja so vključeni tudi ohranjeni ostanki poplavnih gozdov hrasta doba v Cigonci, ki predstavljajo enega izmed zadnjih ostankov teh nekoč obsežnih gozdov v Sloveniji.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Ekosistemska učna pot Ličenca, Panoreportaže | 1 komentar

Učna pot med drevesnimi zakladi je speljana med mogočnimi in častitljivimi drevesi raznoterih vrst, ki rastejo na območju Zgornjih Poljčan, Križeče vasi, Brezja in Novak.

Slovenija se, med drugim, lahko ponaša z izjemno pestrostjo drevesnih in grmovnih vrst. Naši gozdovi so med bolje ohranjenimi; po površinah, ki jih poraščajo, smo med vodilnimi v Evropi. Da bi lažje in bolje spoznali gozd, je potrebno spoznati drevesne vrste, ki ga gradijo. Posebej pomembne so tiste, ki so v našem prostoru avtohtone.

Drevesa pa seveda ne rastejo zgolj in samo v gozdu. Poseben pomen v slovenski zgodovini so imela in imajo tista, ki so bila sajena na pomembnih mestih, kjer so se dogajali ključni zgodovinski dogodki. Tako so še kako pomembne lipe, ki so jih sadili naši predniki pri svojih kmetijah, da so v senci njihovih vej posedali in sklepali kupčije, ali tise, s katerimi se ponaša domala vsaka mogočnejša pohorska kmetija, pa seveda pravi kostanji, ki so predstavljali vir preživetja številnim generacijam.

Pozabiti ne smemo na pionirske vrste, ki poseljujejo še posebej revna tla, kot je brin ter seveda na posebnosti, ki vedno bolj izginjajo iz slovenskega prostora. Žal med njimi najdemo tudi staro slovensko drevo – skorš, ki je s svojimi zdravilnimi učinki, ne tako daleč nazaj, lajšal tegobe tako ljudem kot živalim.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Panoreportaže, Poljčane, Učna pot med drevesnimi zakladi | Comments Off

Učna pot po Dravinjski dolini se prične na križišču dveh cest: tiste, ki vodi iz Zgornjih v Spodnje Poljčane ter makadamske ceste, ki vijuga po travniških površinah vse do Podboča in naprej, do Studenic. Osrednje vodilo poti je reka Dravinja, ki vijuga med prostranimi travniki, ujetimi pod pogorje Boča.

Reka Dravinja izvira pod Roglo na Pohorju. Vse do izliva v Dravo na območju Šturmovcev daje pečat pokrajini skozi katero teče. V zgornjem toku je prava hudourniška rečica; kasneje pa se prelevi v mogočno nižinsko reko, ki leno vijuga po dolini med Bočem in Halozami ter Dravinjskimi goricami.

Skozi tisočletja je reka dodobra spremenila svoj tok, vse do danes pa je ostala prepoznavna zaradi številnih značilnosti. Je ena izmed tistih slovenskih rek, ki ima na precejšnjem odseku, med Dražo vasjo in Doklecami, ohranjeno naravno strugo in obrežno zarast. Zaradi ohranjene rečne dinamike obstajajo v strugi reke pestre hidromorfološke strukture, poplavno območje pa v veliki meri pokrivajo ekstenzivni travniki različnih tipov, ki s številnimi morfološkimi elementi, kot so mejice, vrbe glavače, drevesni osamelci, zaraščeni mrtvi rokavi, okljuki in depresije, močvirja in mlake, tvorijo tipično podobo kulturne krajine.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Panoreportaže, Poljčane, Učna pot po Dravinjski dolini | Comments Off

Učna pot Dolina potočnih rakov se nahaja v Dravinjskih goricah, severno od kraja Modraže, nedaleč od domačije Vouk. Na tem majhnem območju je še danes ohranjen edinstven preplet ohranjene kulturne in naravne krajine. Dolino krasi ohranjen kompleks mokrotnih ekstenzivnih travnikov, bogato strukturiranih gozdnih robov in prelepega nižinskega gozda s potokom.

Manjši potok, ki v več krakih izvira pod domačijo Vovk in se južno od Globokega izliva v Dravinjo, je ohranjen v naravnem stanju in je idealen učni poligon za prikaz naravne dinamike tokočih voda. Tukaj so našle zatočišče ogrožene in zavarovane živalske vrste, kot sta na primer rak koščak (Austropotamobius torrentium) in kačji pastir veliki studenčar (Cordulegaster heros). Za koščaka lahko celo trdimo, da je potok pod domačijo Vouk najboljše življenjsko okolje na širnem območju Haloz in Dravinjskih goric.

Območje vključuje tudi floristično zanimive termofilne travne površine na zahodnem robu območja in gozdne jase ob samem potoku, ki z mlakami in gozdnimi povirji lepo dopolnjujejo pisano paleto najrazličnejših bivališč.

Oglejte si panoramski sprehod po učni poti.

Objavil Administrator,
Kategorije: Panoreportaže, Poljčane, Učna pot po dolini potočnih rakov, Učni poligon Modraže | Comments Off