Andreja Tomažin, vodja doma Čebelica, je ob tem izpostavila, da ima izobraževanje v naravi izredno velike kvalitetne vrednosti ter da je to dejansko najbolj kvalitetno učenje, kar ga lahko človek doživi v svojem življenju.

Videoreportaža

Video transkript

Udeleženci poletne šole z naslovom “Ureditev ekoremediacijskega poligona v Čatežu”, ki je potekala na učnih poligonih v Modražah in Dolah, so k večni želji po osvajanju novih znanj, tokrat dodali še željo, da bi prenesli znanje in izkušnje pri snovanju učnih poligonov v območje, kjer nameravajo urediti podoben učni poligon.

Prof. ddr. Ana Vovk Korže, vodja projekta Učilnica v naravi: Bistvo poletne šole je, da Center šolskih in obšolskih dejavnosti pridobi območje, kjer bodo lahko izvajali terensko delo, naravoslovne dneve in šolo v naravi, neposredno ob učnem centru. Glede na to, da sam center nima izkušenj, kako se lotiti takšnega projekta, so se odločili, da letošnjo poletno šolo izvedejo v začetku na tem poligonu, da prekopirajo ideje, pristope, didaktična priporočila in določene uporabijo potem v samem centru.

Obstoječa učna poligona v Modražah in Dolah sta kot vzorčna primera vidno navdušila snovalce bodočega učnega poligona v okolici Čateža.

Andreja Tomažin, vodja doma Čebelica, Center šolskih in obšolskih dejavnosti: Sem smo prišli z velikim navdušenjem raziskovanja učnega poligona Modraže in učnega poligona Dole, da raziščemo, se naučimo vse kar se tu da naučiti, da popišemo zadeve in da dobimo nove ideje, kako bomo to znanje, ki ga prejmemo včeraj in danes tukaj, lahko prenesemo v naše območje, kjer bomo v prihodnje želeli ustvarjati učni poligon.

Mateja Podgoršek, urbanistka: Poskušali bomo najti za te rešitve čim bolj primerne lokacije in splesti neko zanimivo zgodbo na tisti konkretni lokaciji.

Namera po ureditvi novega učnega poligona se nedvomno ne bi uspešno razvila brez zavedanja o prednostih izobraževanja v naravi.

Andreja Tomažin, vodja doma Čebelica, Center šolskih in obšolskih dejavnosti: Izobraževanje v naravi ima velike, velike kvalitetne vrednosti, saj tukaj neposredno vsak učenec, kot tudi lahko odrasel, doživlja izkustvene možnosti. Dejansko to je edino in najbolj kvalitetno učenje, kar ga lahko človek doživi v svojem življenju.

Številna nova znanja so udeleženci poletne šole osvajali v naravnem okolju, pod budnim očesom mentorjev.

Mojca Kokot Krajnc, mlada raziskovalka MC ERM: Torej jaz sem imela nalogo, da s svojo skupino najprej predstavim vse vodne vire, ki se nahajajo na poligonu in nato z njimi analiziram kakovost vode vsakega posameznega vodnega vira. Najprej smo določili fizikalne meritve, kjer smo izmerili oziroma določili barvo vode, potem izmerili temperaturo vode, ph vode in potem določili še vonj vode.

Alenka Sajovic, Ekoremediacijski tehnološki center Celje: V moji skupini pa torej študenti spoznavajo princip delovanja rastlinske čistilne naprave. Zaradi tega kot klinične vaje oziroma takšne terenske vaje opravljamo meritve posameznih parametrov na dotoku rastlinske čistilne naprave, na iztoku in te podatke primerjamo z naravnim mokriščem. Z naravnim mokriščem pa ravno zaradi tega, ker vemo, da same rastlinske čistilne naprave kot tak sistem za čiščenje komunalnih odpadnih voda izhaja iz naravnega ekosistema mokrišče oziroma močvirje. Torej sam princip delovanja čiščenja odpadne vode na takem sistemu kot je rastlinska čistilna naprava deluje pod enakim principom, kot se odvijajo procesi v naravnem močvirju.

Jerneja Križan, samostojna strokovna sodelavka MC ERM: Obiskovalci letošnjega raziskovalnega tabora so pri meni oziroma pri delu tukaj v skupinah spoznali značilnosti prsti tukaj na poligonu. Ker je poligon precej razgiban imamo zelo veliko raznolikost prsti tukaj. Zaradi tega bodo dejansko dobili zelo, zelo, zelo zanimive rezultate, ki jih bodo potem skupaj pri samostojnem delu primerjali. Pričakujemo, da se bodo naučili zelo veliko o prsteh, da bodo spoznali vse različne možne prsti, ki se tukaj nahajajo in bodo potem pravzaprav to spoznanje lahko uporabljali pri delu na svojem učnem poligonu, kjer bodo dejansko tudi potem kopali profile prsti in bodo na takšen način spoznali vse značilnosti prsti.

Ob zaključku poletne šole na območju poligonov v Modražah in Dolah navdušenja niso skrivali tudi udeleženci.

Nastja, Sevnica: Danes smo se naučili veliko novega o čiščenju vode. Med drugim smo tudi sami raziskovali kakšna je voda na tem območju, medtem razne sestavine v vodi …

Katja, Šentjernej: Meni je bilo v bistvu najbolj všeč predvsem mentorstvo, ker so vodili te delavnice zelo strokovno podkovani …

Lara, Ljubljana: Meni pa je bila všeč celotna sestava poligona. Kako naučiti v bistvu otroke, mlade in tudi starejše, ali navdušiti za ekoremediacije, kako vzpostavimo ta naravna stanja nazaj.

Bojana, Metlika: Ja, meni so bile tudi vse delavnice danes všeč. Všeč pa mi je kako nazorno je vse prikazano, saj ni v tekstu, kot smo navajeni.

Tadej, Trebnje: No, meni pa je všeč že sama dolina, lepa mirna ter tudi sama sestava poligona, lepo zgleda naravno …

Obiskovalci so spoznali, da postaja občina Poljčane vzorčni primer, kako je potrebno živeti z naravo.

Videoreportaža

Video transkript

V želji po seznanjanju širše javnosti z učnimi poligoni v Modražah in Dolah ter z Razvojnim centrom narave v Poljčanah, so se partnerji v projektu “Vzpostavitev pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj” odločili na omenjene lokacije tokrat povabiti prav posebne obiskovalce.

Prof. ddr. Ana Vovk Korže, vodja projekta Učilnica v naravi: Povabili smo najprej predstavnike vodilnih organizacij, ki se ukvarjajo z izobraževanjem . To je Ministrstvo za šolstvo, potem predstavnike ekošol Slovenije, predstavnike centrov šolskih in obšolskih dejavnosti ter šole, ravnatelje in učitelje te regije. Cilj pa je, da vidijo učne poligone, ki pravzaprav čakajo na izobraževanje v naravi., glede na to, da mladi nujno rabijo to izkušnjo.

Na učnem poligonu v Modražah so obiskovalce s seznanili s terensko in laboratorijsko opremo za raziskovanje na terenu, popeljali pa so jih tudi na voden ogled edukacijskih okolij in ekoremediacijskih sistemov ter jih seznanili z vzpostavljenimi pogoji za inovativno raziskovalno učenje na prostem.

Staška Buser, Šolski center Šentjur: Ravno iz tega poligona lahko apliciramo vse vedenje o naravi, o gospodarjenju v kmetijstvu. Torej z zdravo pridelavo hrane iz vidika varovanja voda, ker tu tisti, ki so obiskovalci, vidijo v živo, kako lahko to znanje prestavljajo na svoje manjše ali večje ekološke kmetije in tudi sicer lahko mladi zaznajo tukaj, jih animira ta poligon, ker to doživijo v naravi.

Na permakulturnem učnem poligonu v Dolah, so po nedavni postavitvi jurte, še zadnje dni pred prihodom obiskovalcev, izvajali zaključna dela ter postavili rastlinjak, uredili grede ter pred samo jurto umestili tudi načrtovan vodni element.

Dane Katalinič, koordinator programa Ekošole za vrtce: Na tem poligonu so številni procesi, ki so tako lepo prikazani, da nekako sodijo kot učno-vzgojni primer od predšolske vzgoje do univerze. Skratka, to je poligon, priprava za življenje, pridobivanje znanja, da lahko poneseš v okolje v katerem si in da ga posnemaš. Če se to zgodi, potem nas čaka lepa perspektiva. Ne samo to, rad bi izpostavil, da poligon prehiteva čas v katerem živimo.

Obiskovalci, ki so si ob koncu dneva ogledali tudi nedavno odprt Razvojni center narave v središču Poljčan, kateremu je namenjena vloga središča za izobraževanje o naravi in okolju, so spoznali, da postaja občina Poljčane vzorčni primer, kako je potrebno živeti z naravo.

Stanislav Kovačič, župan občine Poljčane: To je točno to, kar smo si predstavljali. Mi želimo nadaljevati s tem delom. Pravzaprav, če smo malce neskromni, bi rekli, da smo veliko naredili, imamo pa še veliko za narediti. Vsekakor bomo to kar želimo nadgrajevali, kaj pa želimo pa je zapisano v viziji naše občine. Namreč, mi želimo živeti v sožitju z naravo, želimo to naravo ohraniti, jo revitalizirati na tistih mestih, kjer je bila okrnjena in vse to ponuditi obiskovalcem. Takšnim ali drugačnim, predvsem pa tistim, ki prihajajo v smislu izobraževalnega turizma.

Učne poligone v občini Poljčane so si ogledali tudi predstavniki partnerjev v projektu, ki so prav tako navdušeni nad vidnimi rezultati.

Mateja Malek, RISO zavod za razvoj in izboljšanje infrastrukture in socialnega okolja: Dejansko sodeluje pet partnerjev v projektu, zraven Filozofske fakultete še Limnos, Enegetska agencija za Podravje, Razvojna agencija Kozjansko in mi, kot RISO zavod. Smo zelo veseli tega sodelovanja. Dejansko se po celi Sloveniji vzpostavljajo ti poligoni. Danes smo videli dva v Modražah in tukaj v Dolah. Podobno se vzpostavlja tudi v Sveti Trojici, ob Trojiškem jezeru, in v Miklavžu na Dravskem polju, v kraju Dobrovce. Dejansko smo veseli tega sodelovanja in vidimo, da projekt kar dobro napreduje.

Domen Zupan, vodja postavitve poligona, je ob tem pojasnil pomembnost osrednje umestitve tega objekta v poligon, saj bodo na njem poskušali simulirati, kako doseči prehransko samozadostnost in kako v okolju razporediti stvari, da je čim manjša poraba energije.

Videoreportaža

Oglejte si tudi fotogalerijo.

Video transkript

Na permakulturnem učnem poligonu v Dolah pri Poljčanah so zgolj v nekaj dnevih postavili jurto, tradicionalno prebivališče mongolskih nomadskih plemen, ki bo v okviru poligona služila kot večnamenski prostor oziroma učilnica.

Domen Zupan, vodja postavitve poligona: Jurta predstavlja središče te posesti, ki je velika dober hektar in v celoti zasnovana kot permakulturno posestvo. To se pravi, to je jedro, ki recimo v tem primeru simulira tudi hišo, bivališče in so glede na to potem razporejeni tudi ostali elementi permakulturnega poligona.

Za jurto s premerom osmih metrov, so se odločili predvsem zaradi majhnih vplivov na okolje, saj gre za izboljšano različico izoliranega šotora, ki omogoča uporabo v vseh letnih časih, hkrati pa lahko služi svojemu namenu podobno kot nek trdnejši objekt.

Domen Zupan, vodja postavitve poligona: V zadnjem delu bo dodan potem rastlinjak, v katerem bo manjša kuhinjica in toaletni prostori, hkrati pa bo služil tudi neki vzgoji sadik. Skratka spet tak večfunkcionalen prostor. Vedno po principu permakulture, ki teži k temu, da v bistvu vsak element v sistemu opravlja čim več funkcij in da se tudi čim več elementov med seboj podpira.

Nadvse pomemben je tudi osrednji položaj jurte, saj bodo na tem poligonu poskušali simulirati kako doseči prehransko samozadostnost in kako v okolju razporediti stvari, da je čim manjša poraba energije.

Domen Zupan, vodja postavitve poligona: Ta centralni del obkroža sončna past, kar bi rekel, je še en dodaten element, ki podpira to centralno postavitev. To se pravi vrt s hišo, če temu tako rečemo. Da ustvarja neko toplejšo mikroklimo, ki pride prav predvsem v hladnejšem delu leta. Kar pomeni, da sončna past predstavlja od grmovij, manjših dreves, do večjih dreves zadaj, ki nam usmerjena proti jugu, ščitijo okolico in s tem ustvarjajo tukaj nek toplejši prostor, ki je tako ugoden za bivanje. Lahko pomeni manjšo porabo energije v bivališču in tudi za rastline je to seveda blagodejno. Potem bomo umestili zraven tudi voden element, ki ima – kot vsaka stvar v permakulturi – več funkcij. Ta voden element bo umeščen pred jurto in v hladnejšem delu leta recimo vodna površina deluje kot ogledalo in s tem prispeva dodatno osončenost bivališča ali učilnice. Potem nasploh temperira okolico, poleg tega, da prispeva tudi k biotski raznovrstnosti, tudi vpliva, da ponoči ogreva svojo okolico, čez dan malo hladi svojo okolico. Skratka, imamo veliko takšnih učinkov, ki se seštevajo in v permakulturnem sistemu poskušamo stvari tako nekako zaokrožiti, da čim več takšnih stvari združimo v nek trden trajnostni sistem. Vse z namenom, da res živimo trajnostno in ne porabljamo preveč virov, ker vse to gre na račun naših zanamcev, naših otrok, naših pravnukov, katerim, bi lahko rekel, ta trenutek res odžiramo vire, ker enostavno preveč porabljamo.

Na poligonu bodo prikazali tudi nove pristope reševanja aktualnih okoljskih problemov in vprašanj.

Domen Zupan, vodja postavitve poligona: Želimo prikazati omejenost virov. Vzeli smo primer, ki mislim, da je v Sloveniji tudi dokaj pogost. To se pravi, na hribu gor je izvir vode, ki je poleg tega še onesnažen, ker se pred njim malo odplake spuščajo. Se pravi ta vir bomo zajeli, odplake seveda speljali mimo tega in posebej očistili v rastlinski čistilni napravi, sam izvir pa tudi ekoremediirali v rastlinski čistilni napravi, zajeli potem v večji cisterni in ga potem porabljali na poligonu za vse potrebe. Podobno se tudi namestijo fotovoltaične celice in kolektor za ogrevanje sanitarne vode. Se pravi, da so v vseh teh plateh učenci ali kdorkoli, neko lokalno okolje, soočeni s tem, da so viri omejeni
in da se moramo obnašati na ta način. Če smo že navajeni, da odpremo pipo ali prežgemo luč, pa bo to svetilo neskončno dolgo, se moramo zavedati, da ta omejenost virov gre predvsem na račun naših otrok, naših zanamcev in mislim, da je na nas, da se vedemo etično in s tega stališča omejimo svojo porabo. Ali pa imamo vsaj nekje v glavi, da vendarle stvari niso tako zagotovljene, kot jih mogoče preveč jemljemo.

V zagonu letošnje pomladi, smo na poligonu postavili nove učne usmerjevalne table, ki bodo poenostavile gibanje po poligonu, v gozdu in ob poteh pa smo postavili tudi dodatne učne table, ob katerih se bodo obiskovalci lahko izobraževali o učnih vsebinah, ki so tu na voljo. V gozdu po novem najdemo večji učni tabli, ki nam povesta nekaj o drevesnih in grmovnih vrstah na območju poligona ter predstavita nekatere učne metode.

V izdelavi je eksperimentalna soba za varnejše shranjevanje učnih modelov, kjer bodo naši modeli pod streho in zaščiteni pred ostalimi zunanjimi vplivi. Razmišljamo o razmestitvi ptičjih krmilnic in valilnic ter zbiramo ideje za umestitev opazovalnice metuljev, ptičev in ostalih živalskih prebivalcev, ki se neradi pokažejo očem.

V zaključku postavitve je tudi ograda za domače živali, ki s toplejšimi dnevi prihajajo na učni poligon.

Podrobnosti v fotogaleriji.

Obnovljen vodnjak

Vodnjak je bil verjetno narejen vzporedno z gradnjo železniške postaje v začetku 19. stoletja, ko po dosedanjih podatkih še ni bilo vodovoda. Na vodnjaku je bila nameščena litoželezna črpalka. Mehanizem za črpanje je bil zelene barve, pričvrščen je bil na betonsko podlago in omogočal tudi otrokom, da so lahko in hitro načrpali vodo.

Vodo iz vodnjaka so uporabljali potniki, ki so se vozili z ozkotirno železnico Poljčane – Zreče, delavci, ki so natovarjali les in drugo blago na tovornem delu postaje in stanovalci postajnega poslopja. Z vodo iz tega vodnjaka so zalivali tudi zelenjavni vrt ob postaji. Vodnjaki so se napajali s podtalnico, povezano verjetno z gladino reke Dravinje. Globok je okrog 7 m, danes vodna gladina sega do 5 m, verjetno pa je bila pred regulacijo Dravinje podtalnica višje.

Omenjeni vodnjak je namreč imel zadosti vode tudi ko jo je že v drugih zreških vodnjakih zmanjkalo. V takih primerih so ljudje ravno na tem vodnjaku naskrivaj točili vodo za domov.

V sklopu izvedbe projekta Obnova železniške postaje v Zrečah je nastala pobuda k oživitvi vodnjaka, ki leži v njeni neposredni bližini. V začetku meseca novembra 2010 so bila končana zaključna dela obnove vodnjaka. Oživitev vodnjaka je pomembna za ohranjanje razpoložljivih vodnih virov za življenje.

Bucijev mlin

V južnem delu naselja Dobrava ob potoku Mlinščica je Bucijev mlin iz leta 1914. Dravinja in njeni pohorski pritoki imajo relativno stalen vodostaj. To ugodno lastnost so ljudje izkoristili že v preteklosti. Ob vodotoke so postavili mline, žage, kovačnice in vodna kolesa. Bucijev mlin je zgrajen kot kot nadstropno zidana stavba. Je valjčni tip mlina v treh etažah na turbino. Stroji, ki so jih naredili na Dunaju imajo letnico 1892. Del strojev so naredili v mariborskih tovarnah na začetku 1. svetovne vojne.

Mlini so mleli žita, ki so jih pridelali doma, le koruzo so večinoma kupovali. Najpogosteje so mleli rž, pšenico, ajdo, oves, ječmen in koruzo. Kruh so običajno pekli iz ržene moke, redkeje iz soršce (mešanica ržene in pšenične moke). V mlinu je mlel gospodar, ki je bil lastnik mlina, ponekod pa tudi tisti, ki je prinesel žito v mlin.

V sosedov mlin so nosili mleti vsi kmetje, ki niso imeli vode ob zemlji. Ceno mletja so odplačali z delom. Drugega dobička lastniki mlina niso imeli, praviloma so mleli preko celega leta. V mlin so nosili žito v mehovih iz ovčje kože, ki so imeli povprečno 25 kg ali celo več prostornine, odvisno od velikosti ovce. V istem mehu so potem nosili tudi moko.

Reka Dravinja

Reka Dravinja je največji pritok reke Drave v Sloveniji. Izvira južno od Rogle na Pohorju na nadmorski višini okoli 1200 metrov. Ima več izvirov, vsi pa so pod Roglo, na nadmorski višini okoli 1150 m. Do kraja Loče teče v jugovzhodni smeri, tu pa se obrne in proti severovzhodu. V Dravo se izliva 8 km od Ptuja pri kraju Videm pri Ptuju, na nadmorski višini 210 m. Tako je relativna višinska razlika med izvirom in izlivom 940 m. Celotna dolžina reke je 73 km, vsi njeni pritoki skupaj pa merijo 1361 km. Velikost porečja, od koder se stekajo površinske vode je 817,4 km2. Velik strmec v zgornjem hribovitem delu se na prehodu na terciarni svet Dravinjskih goric hitro zmanjša. Pri Zrečah ima Dravinja samo še 17‰ strmca. Zaradi zmanjšanega strmca v gričevnatem delu začnejo vodni tokovi meandrirati.

V zgornjem toku je Dravinja hudourniška, kar je vidno zlasti ob močnejših nevihtah in teče po globoko vrezanih grapah. Poleg ostalih pohorskih potokov je zelo vodnata in pogosto poplavlja ter ruši mostove in prometne poti ob strugi. Ima tudi velik hidroenergetski potencial. Visoko vodo ima v pomladnih mesecih, zaradi taljenja snega in v jeseni, zaradi sekundarnega padavinskega maksimuma. Na jugovzhodnem delu Pohorja izvirajo tudi nekateri pritoki Dravinje, npr. Čadramščica, Ložnica, Oplotnica, Bistrica, Devina in Polskava

Zreško jezero v dolini potoka Koprivnice

Zreško jezero so zgradili leta 2000 v dolini potoka Koprivnice z namenom, da povečajo turistično ponudbo kraja. Spodnji del jezera je večji meri v razdalji 700 m ter ima 13.500 m2 površine, zgornji del pa je zaraščen in namenjen drstenju, je manjši in meri 300 m v dolžini in ima površino 2.500 m2. Skupna količina je 65.000 kubikov vode. Največja globina jezera je pri mostičku med obema deloma jezera in doseže 8 metrov. Glavni pritok jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva južneje pri Prelogah v Dravinjo.

Na dnu jezera pa so narejene vrtine iz spodnjih studencev, zato vode kot naravnega pritoka skoraj ni. Jezersko dno in stene so zatesnili z naravnim materialom – ilovico. Stene niso obložene s kamenjem, ker bi se posledično preveč razrasle alge. Samo drče so obložene s kamenjem, ker po njih teče trda voda in se ob tem razprši. S tem, ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega v spodnje jezero mulj ostaja v prvem, odteka le s kisikom obogatena voda. Temperatura vode pozimi pade do 4 stopinje celzija, poleti pa se segreje do 23 stopinj celzija. V vodi je vsebnost kisika največja pozimi, in sicer 12─14 miligramov na liter vode, če ni ledu; poleti pri približno 23 stopinjah celzija pa pade pod 3 miligrame na liter vode. Izparevanje vode je v poletnih mesecih (junij, julij, avgust) zelo veliko, zaradi odprtega prostora. Izparevanje vode so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem trstike in rogoze.

Potok Koprivnica je eden izmed desnih pritokov reke Dravinje. Na severu teče preko starejših pliocenskih plasti, na jugu pa se zareže v 20 metrov visoko teraso reke Dravinje. V preteklosti je bil potok Koprivnica precej vodnat, saj so ob njem zgradili mline. V bližini Zreškega jezera je bil Kovšetov (Kropejev) mlin. Prav tako so potok uporabljali kot ribogojni potok, vendar zaradi vedno bolj sušnih poletih, je Koprivnica pogosto presahnila, zato je zreški ribiči niso več uporabljali za gojenje mladic.

Termalna voda v Zrečah

Terme Zreče se ponašajo z akratotermalno vodo, ki vsebuje kalcij, magnezij in hidrogenkarbonat. Voda je naravno ogreta na 34,5 °C in jo uvrščamo med vroče termalne vode v Sloveniji. Sestavine termalne vode so: 54 mg Ca/l, 37 mg Mg/l, 3,7 mg Na/l in 366 mg HCO3/l. Termalna voda blagodejno vpliva na okrevanje po poškodbah gibal, bolezni srca, ožilja, sečil in živčnega sistema.

O termalnih vodah govorimo takrat, ko je njihova povprečna temperatura višja od srednje letne temperature zraka lokalnega območja. Pohorje je geoloških merilih razmeroma mlado, v terciarju nagubano in dvignjeno hribovje. Ob prelomih so se oblikovale rečne doline, kotline in podolja. Na mejah prelomnic pa sta nastala dva manjša toplotna vrelca, eden pri kraju Zbelovo v sosednji občini Slovenske Konjice, drugi pa v Lipi v bližini Zreč.

Kot termalne izvire praviloma označujemo izvire oziroma vrtine, ki imajo temperaturo nad 20 °C, razvrščamo pa jih v tri temperaturne skupine:
- mlačne – temperatura od 20 do 25 °C;
- tople – temperatura od 25 do 32 °C;
- vroče – temperatura ned 32 °C.

Tektonski prelomi pa so ključnega pomena za razvoj zdraviliškega turizma v občini Zreče.

Petelinjekov mlin

Prva lokacija mlina je bila nekoč na desnem bregu Dravinje. Zaradi pogostega poplavljanja tega območja, so Dravinjo regulirali in mlin je izgubil svoje mesto. Kasneje, leta 1924, so postavili nov mlin na levem bregu, kjer stoji še danes. Iz tistih časov je dobro ohranjeno mlinsko kolo, ki je restavrirano in postavljeno na ogled obiskovalcem.

V preteklosti je bil mlin v celoti zgrajen iz materiala, ki so ga lastniki imeli pri roki, torej večinoma iz lesa. Šele kasneje, z obnovo, je mlin dobil betonske temelje. V preteklosti je imel mlin velik pomen za lokalno prebivalstvo. Žito so pripeljali v mletje vsi, ki niso imeli svojih mlinov. Tukaj so mleli pšenico, ječmen, ajdo in tudi ješprenj. Danes se v njem melje le še občasno, zlasti zaradi ohranjanja tradicije in dediščine naših predhodnikov.

Po predhodnem dogovoru z lastniki, si je možno ogledati prikaz mletja žit. Lepo je prikazano pretvarjanje vodne energije v energijo za pogon mlinskega kamna. Mlin je bil skoraj v celoti obnovljen v letu 2009 in 2010. Ob mlinu si lahko ogledamo zanimivo Petelinjekovo domačijo.

Ošlakova kovačija

Ob cesti, ki pelje iz Zreč mimo Loške Gore proti Skomarju in Resniku, v slikoviti soteski reke Dravinje in potoka Ločnice, le tri kilometre od Zreč, je ohranjena Ošlakova kovačija. V 18. stoletju je bila tod kovačija, žaga in mizarstvo predvsem za potrebe ljudi, ki so živeli na območju Pohorja in bližnje okolice. Ošlakova kovačija je kovaški tehnični muzej Zreškega Pohorja. Ohranja spomin na tradicijo starega kovaštva in nastanek sodobne kovaške industrije v Zrečah.

V Ošlakovi kovačiji je kovaška delavnica in skladovnica za material in izdelke. Kovaški mehanizem poganja dvoje vodnih koles. Ognjišče s tlačenko za zrak oziroma mehom, ki je bilo nekoč na vodni pogon, kasneje pa na električni, še vedno deluje in izkušen kovač lahko v njem segreje oziroma razžari kos železa ter na tnalu in s pomočjo kovaškega kladiva naredi recimo sekiro ali motiko.

V kovačnici so že leta 1920 imeli lastno električno energijo istosmernega toka in razsvetljavo. Prvi industrijski tok so dobili leta 1957. Največja znamenitost kovačije pa je kladivo, tako imenovano hamer oziroma repač, ki ga poganja veliko mlinsko kolo. Star je okoli 600 let in je najstarejši v Sloveniji.

Občina Zreče

Več informacij o učnih poteh in dogajanju v občini najdete na spletnih straneh www.zrece.eu in www.zrece.info.